Kako delamo

Salezijanska kongregacija v svetu

Salezijanska karizma, slog in vzgojni sistem
Salezijanska karizma, ki je dozorela iz duhovnega in pastoralnega izkustva svetega Janeza Boska, povezuje duhovno in vzgojno razsežnost v enoten načrt, usmerjen v celostno rast mladih, s posebno pozornostjo do najrevnejših. Ta načrt se izraža v življenjskem slogu, v posebni duhovnosti in v pedagoški metodi, imenovani »preventivni sistem«.

1. Navdihujoči viri in duhovna izhodišča
Salezijanska duhovnost je zakoreninjena v evangeliju in v Jezusu Kristusu prepoznava zgled pastoralnega delovanja: hvaležnost Očetu, prednostno ljubezen do malih, apostolsko gorečnost, držo Dobrega pastirja, ki vzgaja s krotkostjo in podaritvijo samega sebe, iskanje občestva.
Ob kristološkem izhodišču ima osrednjo vlogo Marija, ki jo častimo kot Pomočnico kristjanov in ki velja za vodnico vzgojnega dela. Don Bosko jo je prepoznal kot odločilno navzočnost tudi pri ustanovitvi kongregacije in Inštituta hčera Marije Pomočnice. Marijanska pobožnost se izraža v otroškem zaupanju, v molitvi – zlasti rožnega venca – in v posnemanju njene vere in razpoložljivosti za Božji načrt.
Tudi sveti Jožef je postavljen za zgled pokorščine, delavnosti in diskretnosti, zlasti zaradi svoje vzgojne odgovornosti do Jezusa v mladostniških letih.

2. Povezujoče središče: pastoralna ljubezen
Povzemajoči element salezijanskega duha je pastoralna ljubezen, razumljena kot konkretna predanost zveličanju in človeškemu razvoju mladih. Ta usmerja odločitve, odnose in vzgojne strukture. Apostolsko delovanje ni ločeno od duhovnega življenja: vzgojno delo se živi kot sodelovanje pri Božjem delu in kot kraj zedinjenja z Njim, po logiki »kontemplacije v delovanju«.
Ta pristop prinaša močan cerkveni čut: sodelovanje s krajevno Cerkvijo, občestvo z učiteljstvom in pozornost do oblikovanja zrele cerkvene zavesti pri mladih.

3. Značilnosti salezijanskega sloga
Vzgojni slog odlikujejo nekatere stalne drže:
– Prednostna ljubezen do mladih, ki so prednostni sogovorniki poslanstva.
– Ljubeznivost, to je vzgojni odnos, utemeljen na spoštovanju, prisrčnosti, pobudi in ozračju zaupanja.
– Družinski duh, ki si prizadeva ustvarjati okolja, v katerih se vzgojitelji in mladi čutijo soodgovorne in sprejete.
– Optimizem in veselje kot izraz zaupanja v zmožnosti osebe in v Božjo milost.
– Delo in zmernost, razumljena kot neutrudna delavnost, združena z uravnovešenostjo, skromnostjo in obvladovanjem samega sebe.
– Ustvarjalnost in prožnost, s pozornostjo do »znamenj časov« in do konkretnih potreb mladinskih okolij.
Vsakdanjost velja za običajen kraj duhovne rasti: svetost je predlagana kot vesela zvestoba dolžnostim lastnega življenjskega stanu.

4. Preventivni sistem
Vzgojna metoda, ki jo je razvil Don Bosko, se imenuje preventivni sistem. Temelji na treh načelih: razumu, veri in ljubeznivosti.
– Razum poudarja vrednost dialoga, prepričevanja in osebne odgovornosti.
– Vera pomeni odprtost za presežno razsežnost in izrecno sklicevanje na evangelij.
– Ljubeznivost izraža vzgojno navzočnost, ki je blizu, sodelujoča in se zna narediti ljubljeno.
Sistem se ne omejuje na pedagoško tehniko, temveč oblikuje celostno duhovno in vzgojno izkustvo, v katerem se evangelizacija in vzgoja vzajemno podpirata. Salezijanska mladinska duhovnost namreč predlaga sintezo med vero in življenjem, prijateljstvom s Kristusom, cerkveno zavzetostjo in odgovornim služenjem v družbi.

Kot celota se salezijanska karizma kaže kot trajen vzgojni načrt, ki združuje duhovno razsežnost, apostolsko zavzetost in konkretno pozornost do celostne rasti mladih.