Grb

Salezijanska kongregacija v svetu

Salezijanski grb

Salezijanski grb je eno najpomembnejših znamenj identitete Salezijanske kongregacije. Ni le institucionalni simbol ali preprosto znamenje pripadnosti: je slikovni povzetek Don Boskove karizme, njegovega duhovnega programa in poslanstva, zaupanega salezijancem v Cerkvi in v svetu.

S svojimi simboli grb izraža jedro salezijanske poklicanosti: živeti za Boga in za mlade, zlasti za najrevnejše in zapuščene, po geslu, ki ga je izbral Don Bosko: Da mihi animas, cetera tolle — »Daj mi duše, drugo vzemi«.

Nastanek grba
Salezijanska kongregacija, ki jo je Don Bosko ustanovil 18. decembra 1859, sprva ni imela uradnega grba. V prvih letih so za pečat Družbe uporabljali podobo svetega Frančiška Saleškega, zavetnika kongregacije, z latinskim napisom, ki je označeval Pobožno salezijansko družbo. Takratno geslo je bilo: Discite a me quia mitis sum — »Učite se od mene, ker sem krotak«, evangeljsko sklicevanje, popolnoma skladno z duhom blagosti, krotkosti in pastoralne ljubezni, značilnim za svetega Frančiška Saleškega.
Potreba po uradnem grbu je dozorela leta 1884, med gradnjo bazilike Srca Jezusovega v Rimu, ki jo je papež Leon XIII. zaupal Don Bosku. Zdelo se je primerno, da se poleg grbov papežev Pija IX. in Leona XIII. namesti tudi salezijanski grb. Prvi osnutek je 12. septembra 1884 Vrhovnemu kapitlju predstavil don Antonio Sala. Risba je bila delo profesorja Boidija, učitelja tehničnega risanja na zavodu sv. Janeza Evangelista v Torinu in sodelavca salezijancev.
Osnutek je že vseboval bistvene prvine sedanjega grba: sidro, goreče srce, svetega Frančiška Saleškega, zvezdo, gozd, gore, palmo, lovor, venec vrtnic, križ in geslo. Don Bosko je osebno posegel v nekatere podrobnosti, zlasti tako, da je zvezdo na vrhu ščita nadomestil z žarečim križem. Zvezda je ostala v obliki repatice, postavljene nad srce.
Uradni grb se je prvič pojavil v Don Boskovi okrožnici z dne 8. decembra 1885, na praznik Brezmadežnega spočetja Device Marije. Od takrat je v bistvu ostal heraldično znamenje Salezijanske kongregacije.

Splošni pomen
Salezijanski grb v eni sami podobi združuje božje kreposti, spomin na ustanovitelja, sklicevanje na zavetnika Družbe in duhovno usmeritev salezijanskega poslanstva.
Zvezda, sidro in srce spominjajo na vero, upanje in ljubezen. Sveti Frančišek Saleški kaže na apostolski slog blagosti in dobrote. Gozd spominja na Don Boska in njegove korenine. Gore nakazujejo poklicanost k svetosti. Palma in lovor kličeta v spomin plačilo, obljubljeno zvestemu, darovanemu in krepostnemu življenju. Venec vrtnic spominja na lepoto in napore poslanstva. Križ na vrhu vse usmerja h Kristusu, izviru in izpolnitvi salezijanske poklicanosti.

Zvezda: vera
Zvezda je simbol vere, luči, ki usmerja pot. V krščanskem izročilu kaže na Kristusovo navzočnost, luč sveta in vodnika človeštva. V salezijanskem grbu zvezda nakazuje, da vzgojno in pastoralno delo ne izhaja iz zgolj človeškega načrta, temveč iz vere v Boga in iz želje, da bi mlade pripeljali do srečanja z Njim.

Sidro: upanje
Sidro, postavljeno v središče ščita, predstavlja upanje. Kakor sidro na morju zagotavlja stabilnost sredi valov, tako krščansko upanje podpira srce v preizkušnjah, naporih in negotovostih zgodovine.
Za salezijansko izročilo sidro spominja, da je vzgajati vedno dejanje upanja: upanja v Boga, v mlade in v dobro, ki lahko raste tudi v najbolj krhkih okoliščinah.

Srce: ljubezen
Goreče srce je simbol pastoralne ljubezni. Spominja na gorečo Kristusovo ljubezen in na popolno podaritev samega sebe, ki je zaznamovala življenje Don Boska.
Salezijansko poslanstvo ne izhaja predvsem iz organizacije, temveč iz srca, ki gori za Boga in za mlade. Srce v grbu izraža konkretno, dejavno, vzgojno in misijonarsko ljubezen, ki se zna približati zlasti tistim, ki so revni, osamljeni ali zapuščeni.

Sveti Frančišek Saleški
Lik svetega Frančiška Saleškega spominja na zavetnika kongregacije. Don Bosko je želel, da bi se njegovi sinovi imenovali salezijanci prav zato, da bi se sklicevali na dobroto, blagost, potrpežljivost in apostolsko ljubezen svetega ženevskega škofa.
Pero in list, ki spremljata njegovo podobo, spominjata tudi na pomen apostolata tiska, dobrega branja in ljudskega širjenja krščanske kulture. Don Bosko je pripisoval velik pomen obveščanju in je želel, da bi bila tudi pisana beseda orodje evangelizacije in vzgoje.

Gozd
Gozd v spodnjem delu ščita neposredno spominja na ustanoviteljev priimek (it. bosco = gozd). Vendar ne gre le za sklicevanje na ime. Kaže na skromne in previdnostne korenine Don Boska, na njegov kmečki izvor, na preprostost njegove družine in na konkretno zgodbo, iz katere je nastalo salezijansko poslanstvo.
V gozdu je ohranjen spomin na začetke: poklicanost, ki je dozorela v revščini, v delu, v preprosti veri in v Božjih sanjah.

Gore
Gore, ki se dvigajo za gozdom, nakazujejo vrhove krščanske popolnosti, h katerim je poklican težiti vsak salezijanec. V svetopisemskem in duhovnem izročilu je gora kraj srečanja z Bogom, podoba vzpona, očiščevanja in svetosti.
V salezijanskem grbu spominjajo, da vzgojnega poslanstva ni mogoče ločiti od duhovnega življenja. Salezijanec je poklican k svetosti v samem osrčju poslanstva, ko živi svojo posvetitev med mladimi in za mlade.

Palma in lovor
Palma in lovor, prepletena ob vznožju ščita, sta znamenji zmage, zvestobe, žrtve in slave. Palma spominja na mučeništvo, vztrajnost in Kristusovo zmago nad smrtjo. Vedno zeleni lovor je simbol časti, miru in nesmrtnosti.
Skupaj nakazujeta, da salezijansko življenje obrodi sad, ko je podarjeno. Apostolska rodovitnost izhaja iz zvestobe, žrtve in pripravljenosti, da človek izrabi svoje življenje za dobro mladih in za Božje kraljestvo.

Venec vrtnic
Venec vrtnic na vrhu ščita spominja na lepoto salezijanske poklicanosti in hkrati na njene zahteve. Razumeti ga je mogoče v luči slovitih sanj o latniku vrtnic: vrtnice nakazujejo veselje, obljubo in rodovitnost poslanstva; trnje spominja na napor, žrtev in potrpežljivost, ki so potrebni, da bi ga živeli zvesto.

Salezijansko poslanstvo je svetlo in veselo, a ne brez križa. Don Bosko uči, kako obe razsežnosti držati skupaj: lepoto daru in ceno ljubezni.

Križ
Na vrhu grba je žareči križ. Ni preprost okras, temveč duhovno središče celotnega znaka. Vse prvine grba najdejo v križu svoj najglobji pomen.
Vera, upanje, ljubezen, salezijanska blagost, vzgojno poslanstvo, vzpon k svetosti in podaritev življenja so usmerjeni h križanemu in vstalemu Kristusu. Križ spominja, da salezijansko delo pripada Njemu in od Njega prejema moč, luč in rodovitnost.

Geslo: Da mihi animas, cetera tolle
Geslo Da mihi animas, cetera tolle — »Daj mi duše, drugo vzemi« — je najvišji povzetek salezijanskega duha. Don Bosko ga je želel v grbu, ker je v njem prepoznal program svojega življenja in poslanstva, zaupanega njegovim sinovom.
Te besede izražajo absolutno prednost odrešenja oseb. Zahtevajo, da v središče postavimo mlade, njihovo dostojanstvo, njihovo človeško in krščansko rast, njihovo večno usodo. Vse drugo — ugled, udobje, osebni interesi, varnost — ostane v ozadju.
Geslo ni okrasna formula, temveč duhovno naročilo. Opredeljuje jedro salezijanske poklicanosti: v celoti pripadati Bogu, da bi se v celoti podarili mladim.

Sodobna vrednost grba
Salezijanski grb še danes ohranja nedotaknjeno simbolno moč. Kongregacijo spominja na njen izvor, identiteto in poslanstvo. Vsakega salezijanca vabi, naj živi v veri, upanju in ljubezni; naj hodi za Kristusom po poti križa; naj posnema apostolsko blagost svetega Frančiška Saleškega; naj varuje Don Boskovo srce; naj išče svetost v vzgojnem in pastoralnem služenju.
Salezijanski grb ni le razpoznavno znamenje. Je spomin, identiteta in poslanstvo. Je naročilo, zaupano kongregaciji in vsem, ki delijo Don Boskovo karizmo: iskati duše, služiti mladim, podariti vse iz ljubezni do Boga.