Vzgojni sistem

Salezijanska družba v svetu

Vzgojni sistem Don Boska
Don Bosko ni napisal razprave o pedagogiki. Desetletja je delal z mladimi, opazoval, popravljal smer in se učil iz izkušenj. Vzgojni sistem, ki nosi njegovo ime, ni nastal za pisalno mizo, temveč je rasel v vsakdanjem stiku s tisoči mladih, od katerih so mnogi prihajali s ceste, iz tovarn in iz zaporov. Je sistem, ki je globoko zakoreninjen v resničnem življenju.

Preventivni sistem
Don Bosko je svoj vzgojni pristop imenoval „preventivni sistem“, v nasprotju s tem, kar je sam imenoval „represivni sistem“. Razlika je preprosta, a temeljna: namesto da bi čakal, da mladostnik naredi napako, in ga nato kaznoval, je vzgojitelj ob njem že vnaprej, ustvarja ugodno okolje, preprečuje negativne položaje in spremlja rast z navzočnostjo in zaupanjem.
Ta sistem temelji na treh besedah: razum, vera in ljubeznivost.
Razum pomeni, da je treba vsako pravilo, vsako zahtevo in vsako omejitev razložiti in razumeti. Vzgojitelj ne vsiljuje od zgoraj, temveč se pogovarja, utemeljuje in prepričuje. Mladostnik ni predmet discipliniranja, temveč oseba, ki je sposobna razumeti in izbirati.
Vere ne smemo razumeti zgolj pobožnostno, temveč kot sklicevanje na pogled na življenje, ki daje smisel in usmeritev. Don Bosko je bil prepričan, da celostna vzgoja ne more mimo duhovne razsežnosti: ne kot zunanja obveznost, temveč kot ponudba, ki mlademu človeku pomaga graditi lastno identiteto.
Ljubeznivost je morda najbolj značilen izraz. Ne pomeni preprosto biti prijazen ali popustljiv, temveč z mladostnikom vzpostaviti pristen odnos, ki ga sestavljajo spoštovanje, bližina in iskreno zanimanje za njegovo življenje. Don Bosko je govoril, da ni dovolj mlade imeti rad: oni morajo to tudi čutiti.

Vzgojna navzočnost
Ena najbolj konkretnih prvin Don Boskovega sistema je navzočnost vzgojitelja med mladimi. Ne za katedrom ali okencem, temveč na dvoriščih, pri igri, v neformalnih pogovorih. Don Bosko je ta slog imenoval „asistenca“, vendar ne v pomenu nadzorovanja: šlo je za sodelujočo navzočnost, ki je ustvarjala odnos in preprečevala praznino, v kateri se lahko rodi negativno vedenje.
Ta navzočnost vzgojno okolje spremeni v nekaj podobnega družini: v kraj, kjer se poznamo, se imamo radi in si pomagamo.

Sistem, ki je še vedno aktualen
Po skoraj dveh stoletjih se preventivni sistem še vedno izvaja v tisočih salezijanskih ustanovah po svetu. Ne zato, ker bi ostal nespremenjen, temveč zato, ker njegova temeljna načela kljubujejo spremembam okolij: osrednje mesto odnosa, spoštovanje osebe in zaupanje v možnosti rasti vsakega mladega človeka so vrednote, ki ne zastarajo.
Don Bosko je razumel nekaj bistvenega: mladostnik, ki se čuti ljubljenega in spoštovanega, je opravil že pol poti. Naloga vzgojitelja je, da mu pomaga prehoditi drugo polovico.