Zavetnik in sozavetniki

Salezijanska kongregacija v svetu

Marija Pomočnica kristjanov, glavna zavetnica Salezijanske kongregacije

Salezijanska kongregacija priznava Marijo Pomočnico kristjanov za svojo glavno zavetnico. Za Don Boska pobožnost do Device pod tem naslovom ni bila postranski element njegove duhovnosti, temveč bistvena razsežnost njegove karizme. Sam je govoril: »Ona je vse naredila.« V tem izreku je zgoščeno globoko zavedanje, da salezijansko delo nastaja in raste pod Marijinim materinskim vodstvom.

Naslov »Auxilium Christianorum« ima korenine v izročilu Cerkve, zlasti v okoliščinah preizkušenj, ki jih je prestajalo krščansko ljudstvo. Don Bosko ga je sprejel v času, ki so ga zaznamovale politične in kulturne napetosti, prepričan, da Marija še naprej podpira Cerkev na njeni zgodovinski poti. Njegova pobožnost pa se ni izražala v polemičnih ali obrambnih oblikah, temveč v otroškem in dejavnem zaupanju.

Gradnjo bazilike Marije Pomočnice v Torinu, v osrčju četrti Valdocco, je navdihnila prav Ona. Stavba ni le arhitekturni spomenik, temveč vidno znamenje vere: Marija je navzoča v življenju Cerkve in v vzgojnem delu. Okoli bazilike se je razvilo središče duhovnega žarčenja, ki še naprej privablja romarje z vsega sveta.

Za Don Boska je Marija Mati in Učiteljica. Mati, ker z nežnostjo spremlja pot mladih, zlasti najrevnejših in zapuščenih; Učiteljica, ker vzgaja k veri, k poslušnosti Svetemu Duhu in k razpoložljivosti za Božji načrt. V salezijanski pedagogiki marijanska razsežnost ni obrobna: vzgajati pomeni tudi uvajati v otroški odnos z Devico.

Pobožnost do Marije Pomočnice je tesno povezana z evharistijo. Don Bosko je mladim predlagal duhovno pot, utemeljeno na zakramentih, na pogosti spovedi in rednem obhajilu. V tem obzorju je Marija tista, ki vodi h Kristusu in oblikuje srca, odprta za milost. Združenje Marije Pomočnice (ADMA), ki ga je ustanovil, je nastalo prav zato, da bi podpiralo to duhovnost in spodbujalo molitev za Cerkev in za papeža.

V salezijanski karizmi Marija Pomočnica ni le predmet pobožnosti, temveč dejavna navzočnost v poslanstvu. Salezijanci, Hčere Marije Pomočnice in skupine Salezijanske družine v njej prepoznavajo vodnico in oporo svojega apostolskega delovanja. Praznovanje 24. maja, slovesnega praznika Marije Pomočnice, je vsako leto trenutek obnovljene pripadnosti in izročitve.

Marija je v Don Boskovem izkustvu tudi zgled razpoložljivosti in delavnosti. Njen »fiat« postane vzor odgovora na poklicanost. V njej gledamo konkretno vero, učlovečeno v zgodovino, ki se zmore soočiti s težavami, ne da bi izgubila zaupanje v Boga. Ta razsežnost je še posebej pomembna za kongregacijo, ki je poklicana delovati v okoljih, ki jih pogosto zaznamujeta krhkost in revščina.

Salezijanska marijanska duhovnost je globoko cerkvena. Marijo Pomočnico kličemo kot oporo Božjega ljudstva in znamenje upanja za človeštvo. Vzgoje mladih v Don Boskovem pogledu ni mogoče ločiti od te široke in misijonarske vizije: oblikovati dobre kristjane in poštene državljane pomeni vključiti jih v zgodovino odrešenja, ki jo spremlja Marijina materinska navzočnost.

Danes na vseh petih celinah pobožnost do Marije Pomočnice ostaja značilna poteza salezijanske identitete. Hrani molitev, podpira poslanstvo in krepi občestvo med člani Salezijanske družine. Pod njenim varstvom kongregacija obnavlja gotovost, da je vzgojno delo predvsem Božje delo, pri katerem Marija sodeluje z materinsko ljubeznijo.

 

Sveti Jožef, sozavetnik Salezijanske kongregacije

Poleg Marije Pomočnice Salezijanska kongregacija časti svetega Jožefa kot sozavetnika. Njegov tihi in delavni lik ima pomembno mesto v duhovnosti Don Boska, ki ga je predlagal kot zgled zaupanja, delavnosti in pokorščine Božji volji.

Sveti Jožef je pravični mož, varuh Odrešenika in ženin Device Marije. V evangeliju ne izreče nobene besede, a njegovo življenje je zgovorno: posluša, razločuje, deluje. Ta razsežnost rodovitne tišine in konkretne odgovornosti globoko odmeva v salezijanski karizmi, ki je poklicana združevati kontemplacijo in vzgojno delovanje.

Za kongregacijo, posvečeno vzgoji mladih in poklicnemu usposabljanju, ima lik Jožefa delavca posebno vrednost. On je tesar iz Nazareta, ki Jezusa uvaja v človeško delo. Don Bosko, pozoren na človeški razvoj fantov prek poklicnih šol in vajeništev, je v svetem Jožefu prepoznaval naravnega zavetnika obrtnih in izobraževalnih ustanov.

Sveti Jožef je tudi zgled očetovstva. Vzgojno očetovstvo, ki je tako osrednje v salezijanskem izročilu, ima v njem evangeljsko oporo. Ne gre za avtoritarno očetovstvo, temveč za diskretno in zanesljivo navzočnost, ki zna varovati in usmerjati. Vrhovni predstojnik je kot Don Boskov naslednik poklican, da to razsežnost duhovnega očetovstva uresničuje v kontinuiteti z Jožefovim zgledom.

Zaupanje v Previdnost, značilna poteza Don Boskovega življenja, se zrcali v liku svetega Jožefa. Pred nepričakovanimi in zapletenimi položaji se izroči Božji besedi in pripravljeno stori, kar se od njega zahteva. V tem smislu je Jožef podoba poslušnosti Svetemu Duhu in zvestobe v preizkušnjah.

V sodobnem času, ki ga zaznamujejo spremembe v družinskem in družbenem tkivu, predlog svetega Jožefa kot sozavetnika vabi Salezijansko družino, da znova odkrije vrednost odgovornosti, varovanja in dostojnega dela. Njegova priprošnja spremlja vzgojne skupnosti v njihovem vsakdanjem prizadevanju za mlade, zlasti za najbolj krhke.

 

Sveti Frančišek Saleški, sozavetnik in duhovni navdihovalec

Družba, ki jo je ustanovil Don Bosko, nosi ime svetega Frančiška Saleškega, ki ga je izbral za zavetnika in duhovni zgled. Frančišek Saleški, ženevski škof v času reformacije, se je odlikoval po krotkosti, pastoralni ljubezni in sposobnosti dialoga.

Don Bosko je v njem videl svetnika blagosti in krščanskega humanizma. V času, ki so ga zaznamovale verske napetosti in spori, je Frančišek Saleški znal združiti doktrinarno trdnost in dobrotljivost v ravnanju. Ta pastoralni slog je globoko vplival na salezijansko pedagogiko, ki temelji bolj na ljubeznivosti in prepričevanju kot na prisili.

»Uvod v pobožno življenje« (Filoteja) je Don Bosku ponudil zgled duhovnosti, dostopne vsem, ne pridržane samostanom, temveč živete v običajnih življenjskih okoliščinah. Ta pogled se zrcali v salezijanskem predlogu svetosti mladih: svetosti, ki je mogoča, vesela in učlovečena v vsakdanjih dolžnostih.

Sveti Frančišek Saleški uteleša tudi misijonarsko in kulturno razsežnost karizme. Kot mož besede in pisanja je uporabljal sredstva obveščanja svojega časa za širjenje evangelija. Don Bosko, pozoren na založništvo in ljudski tisk, se je prepoznal v tej apostolski dinamiki.

Kot sozavetnik Frančišek Saleški kongregacijo še naprej spominja, da je vzgoja delo pastoralne ljubezni. Blagost, potrpežljivost in spoštovanje časov milosti so bistveni elementi salezijanskega delovanja. V njegovem zgledu salezijanci najdejo nenehno vabilo, da združujejo apostolsko gorečnost in evangeljsko krotkost, zvestobo resnici in pozornost do osebe.