Zakaj salezijanci delajo to, kar delajo
Salezijanska družba v svetu
Zakaj? Kaj je motivacija?
Vprašanje „Zakaj salezijanci delajo to, kar delajo?“ se dotika samega jedra salezijanske poklicanosti. Ne zadeva predvsem ustanov, struktur ali dejavnosti – oratorijev, šol, centrov poklicnega izobraževanja, univerz, župnij, socialnih ustanov itd. –, temveč notranjo korenino, iz katere izvirajo. Razlog, zakaj salezijanci delajo to, kar delajo, je teološki, še preden je organizacijski: izvira iz izkustva Boga in iz cerkvene poklicanosti.
1. Ker verujejo v Božjo preventivno ljubezen
Na začetku je gotovost, da Bog ljubi vsakega človeka, še posebej mlade. Salezijanska poklicanost temelji na tem prepričanju: vsak mlad človek nosi v sebi načrt dobrega, ki je pogosto skrit, včasih ranjen, a resničen. Vzgoja tako postane sodelovanje z delovanjem milosti.
Don Boskovo geslo – „Da mihi animas, cetera tolle“ – izraža to vzgojno strast. Ne gre za družbeni aktivizem, temveč za predanost celostnemu odrešenju človeka. Salezijanci delujejo na vzgojnem področju, ker v vzgoji vidijo privilegiran prostor rasti in celostnega človeškega napredka.
2. Ker se čutijo poslane k mladim, zlasti najrevnejšim
Salezijanski „zakaj“ je tesno povezan z evangeljsko prednostjo. Poslanstvo ni splošno: namenjeno je mladim, s posebno pozornostjo do tistih, ki živijo v materialni, kulturni ali duhovni revščini. Ta odločitev ne izhaja iz sociološke strategije, temveč iz evangeljskega branja stvarnosti.
Revni mladi niso problem, ki ga je treba upravljati, temveč teološki kraj: v njih se na poseben način razodeva Kristusov klic. Zato se salezijanci odločajo, da živijo na eksistencialnih obrobjih, delijo vsakdanje življenje z mladimi in ponujajo vzgojne prostore, v katerih se lahko počutijo sprejete in cenjene.
3. Ker verujejo v vzgojo kot pot preobrazbe
Vzgojna odločitev ni nevtralna. Vključuje natančno antropološko vizijo: človek je zmožen rasti, odgovornosti, odprtosti za presežno. Preventivni sistem, ki ga je razvil Don Bosko – utemeljen na razumu, veri in ljubeznivosti –, to vizijo prenaša v prakso.
Salezijanci delajo to, kar delajo, ker verjamejo, da je preprečevanje učinkovitejše od zatiranja, da je navzočnost močnejša od nadzora in da je vzgojni odnos prostor, v katerem se gradi prihodnost. Vlagati v šolo, poklicno izobraževanje in duhovno spremljanje pomeni prispevati k izgradnji pravičnejše in solidarnejše družbe.
4. Ker se prepoznavajo kot dediči karizme
Salezijanci delajo to, kar delajo, ker se vedo za varuhe karizme, ki jo je Sveti Duh v Cerkvi obudil po svetem Janezu Bosku. Karizma ni statičen spomin na preteklost, temveč dinamična moč, ki jo je treba udejanjati v različnih zgodovinskih in kulturnih okoljih.
Biti zvest Don Bosku pomeni ustvarjalno razumeti nove oblike revščine mladih, uporabljati primerne jezike, biti navzoč v novih vzgojnih okoljih, tudi digitalnih. Zvestoba ni v ponavljanju oblik, temveč v skladnosti s prvotno intuicijo: ljubiti mlade in jih voditi k srečanju s Kristusom.
5. Ker želijo vzgajati „dobre kristjane in poštene državljane“
Ta izraz povzema celostno vizijo človeka. Salezijanska vzgoja ne ločuje verske razsežnosti od državljanske. Vzgajati „dobre kristjane“ pomeni spremljati k zavestni in živeti veri; vzgajati „poštene državljane“ pomeni vzgajati za družbeno odgovornost, zakonitost, delo in solidarnost.
„Zakaj“ salezijanskih ustanov je torej tudi kulturen in družben. Salezijanci so prepričani, da preobrazba družbe poteka prek oblikovanja vesti. Zato vlagajo moči v šolo, univerzo, poklicno izobraževanje in mladinsko pastoralo.
6. Ker izkušajo, da je veselje mogoče
Značilna poteza salezijanske karizme je veselje. Ne površno veselje, temveč radost, ki izvira iz evangelija. Salezijanci delajo to, kar delajo, ker so izkusili, da je svetost mogoča, in jo želijo mladim ponuditi kot stvarno in privlačno pot.
Salezijansko vzgojno okolje – pogosto opisano kot „hiša, ki sprejema, župnija, ki evangelizira, šola, ki uvaja v življenje, in dvorišče za srečevanje“ – izraža to prepričanje: vera človeškosti ne osiromaši, temveč jo dopolni.
Skratka, „zakaj“ salezijancev je odgovor na klic. Delajo to, kar delajo, ker se čutijo poslane od Boga k mladim; ker verujejo v preobražajočo moč vzgoje; ker živijo posvečenje, ki jih dela za znamenja Kristusove ljubezni; ker se prepoznavajo kot del karizmatične zgodbe, ki se nadaljuje.
Vsaka ustanova, vsaka pobuda, vsak projekt tu najde svoj končni razlog. Ne gre preprosto za to, da bi „delali dobro“, temveč da bi bili sredi sveta mladih znamenja in nosilci Božje ljubezni.
